milena-miklavcic
Kolumne

KOLUMNA: Na kolesu

Vsako jutro, ko si mimobežno ogledujem zapise na družabnih omrežjih, sem in tja naletim na fotografijo, ki me, zaradi svoje zgovornosti, prizemlji in me prisili k razmišljanju.

Takšna je tudi fotografija, ki jo je objavil Zoran Mladenovič. Na kolesu iz leta 1890 sedita dva moška; eden je brez rok, drugih brez nog.

Nista popolna, a če združita svoje moči, delujeta kot eno!

Neverjetna in v srce segajoča simbolika, se vam ne zdi?

Vsem nam, na različnih življenjskih kolesih, sta ta dva neznana moška lahko za velikanski zgled! Si predstavljate, kaj vse bi lahko storili, če bi se tudi Slovenci na kakšen podoben način dopolnjevali, si pomagali? Bili bi prvi na Planetu, prvi v Vesolju!

Žal pa je tako, kot je. Življenjsko energijo čisto po nepotrebnem zapravljamo za metanje polen pod noge, za sovražnosti, za zmerjanje in nagajanje. Mnogi se držijo načela, da več škode, kot se bo naredilo drugi strani, bolj bomo srečni. Kakšna zmota!

A upanje, da bo prišel dan, ko bomo v sočloveku videli (če ne drugega) vsaj ”priložnost”, me tolaži tudi v teh predprazničnih dneh!

Kljub temu da že diši po božični potici, si ne morem kaj, da se ne bi v teh predprazničnih dneh ozrla okoli sebe tudi s kritičnim očesom. Ni mi vseeno, ko poslušam tiste, ki mi govorijo, da so v Sloveniji najbolj cenjeni tisti, ki znajo plavati s tokom, pa oni, ki imajo za seboj kup ”stricev in tet”, ki jim omogočajo, da jim vse, česar si zaželijo, pade v naročje. Ko prebiram Požareport, imam včasih občutek, da tudi v resnici najlažje prideš na pomemben položaj, če si kar naprej na kolenih. Prej ali slej se ti obrestuje.

Denar je sveta vladar, zlesti s pravim v posteljo pa tudi.

Katarina Keček je v Faktorju povedala približno takole: ”Nihče v samozaložbi ne izda knjige zato, da bi obogatel. Knjigo je težko spraviti med bralce, zlasti če nimaš stricev, če nisi iz znane družine, če nimaš denarja, da bi si kupil prijatelje …

Žal so njene besede univerzalne in veljajo za vsa področja.

Nekoč so rekli, da kamor se obrnemo, zmeraj imamo rit zadaj. Nikoli ne moremo vsem ustreči.

Ko sem zapisovala zgodbe o najbolj skriti človeški intimi, sem imela največ težav s tistimi, ki niso mogli dojeti, da je bil oče ”takšen”, kot je pripovedovala njihova mama. Velik šok je bil, ko so slišali, da je bil v postelji celo zelo nasilen, da je zahteval od mame stvari, ki so se otrokom zdele popolnoma nemogoče. Skregane z njihovo pametjo in logiko.

Zaradi nekaterih zgodb, ki so razkrivale, da so imeli tudi duhovniki razmerja z ženskami, oziroma, so se gibali v gejevskih krogih, sem dobivala ogromno ogorčenih komentarjev s strani t. i. ”desnice”. Nekateri so mi poskušali škodovati tudi drugače, pa pustimo te zgodbe, ki niso vredne, da se jih sploh spominjam.

Bi pa omenila eno, še iz OŠ. Zmeraj sem rada postavljala vprašanja. A so me s časom ”zdresirali”, da tega nisem več počela. Spremeniti me niso mogli.

Prva knjiga, ki sem jo napisala, je nosila naslov Abeceda iz Zakajčkove ulice. In ta Zakajčkova ulica z vsemi Zakajčki in Zakajčicami me, preko otroških knjig, spremlja že vrsto let. Nanjo sem se ponovno spomnila zaradi Iva Boscarola.

Je res tudi šolski sistem tisti, ki nas duši? Verjetno! A če smo trmasti in predani cilju, ki ga želimo doseči, potem se ne bomo ozirali na polena, ki nam letijo pod noge. Srce me boli, ko gledam, kako nam bo politika vsa čas zavozila državo. Tisti, ki nas ponovno prepričujejo, da bomo dosegli pravičnost le, če bomo pobrali bogatim in dali revnim, se iz jugoslovanske zgodbe niso čisto nič naučili. Tako kot je propadla nekdanja država, bo tudi Slovenija, če jim bomo to dovolili.

Mar so nam že do te mere zlomili hrbtenico, da smo se vdali v usodo in dovoljujemo, da nam krojijo usodo tisti, ki nas obilo vodijo za nos? Kaj se bo moralo zgoditi, da bodo državljani spregledali?

Ivo Boscarol v knjigi Od talenta do uspeha zapisal: ”Zadnjič sem predaval na neki srednji šoli, in ko sem končal predavanje, je nastala tišina. Potem sem dodal, da če bi to predavanje končal nekje v Ameriki, bi vsi čakali na mojo zadnjo besedo, in ko bi jo izrekel, bi dvigovali roke in postavljali vprašanja. Poudaril sem, da mislim, da to velja tudi zanje. Vsi bi radi nekaj vprašali, ampak ker so jih v šoli tako vzgojili, si nobeden ne upa dvigniti roke in vprašati, in to je pokop slovenske inovativnosti, razmišljanja in tako naprej. Vsi tisti, ki sanjajo, da bodo šli ven, niso za tja, če boste tako plašni in boječi. Zunaj se moraš izpostavljati, da si boljši kot vsi drugi. Če zunaj vsi tečejo, moraš ti skakati. Dejstvo je, da se pri nas ljudje na koncu predavanja bojijo spraševati, ker se bojijo, kako jih bo osemdeset ljudi pogledalo, če bodo dvignili roko. To je naša težava.”

Je to, da se bojimo vprašati, bojimo postaviti zase, bojimo reči ne tistim, ki lomastijo po zdravstvu in še kje, naša ”svetla prihodnost”?

Se bomo nelagodno in polni sramu obračali v grobu, ko nam bodo vnuki očitali mlačnost, sklonjene glave, klečeplaznost in molk, s čimer smo, posledično, zafrknili tudi njih?

Koliko nas sploh še živi pod Triglavom, ki dobro mislimo?
In koliko nas je, ki nas ni sram voščiti bližnjim: ”Blagoslovljene Božične praznike”?

Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.