KOLUMNA: Slovenske navade

Sem in tja imam občutek, da se Slovenci ne obnašamo kot narod, to, kar počnemo, me bolj spominja na spopade kakšnih mafijskih klanov sredi Neaplja ali v Newyorškem podzemlju. Slepo sledimo in verjamemo ”botru”, četudi ta trosi nebuloze v našo škodo. Meni je bilo najbolj super tista, s kakšno lahkoto je Golob volivce prepričal, da bodo zgolj zapravljali za bedarije, če bodo imeli višje plače in pokojnine. Ta je bila svetovna! Še moja Soseda Mica, ki komaj zveže začetek meseca s koncem, je prikimavala, da je imel prav.

A dokazov, da sta tudi pamet in srce skregana z zdravo kmečko logiko, je še precej. In to iz čisto vsakdanjega življenja!

V enem od dalmatinskih mest danes živi moja FB prijateljica Irena. Spoznali sva se, ko sem še delala na radiu, pa me je nekoč sredi nočnega programa SNOP-a, ujela na valovih, me poklicala in od takrat se pogosto slišiva. A ne več kot za nekaj minut, ker se ji zmeraj zelo mudi.

Zanimivi pa so razlogi, zaradi katerih se je selila ”tja dol”.

Ker njeni domači niso bili ravno navdušeni, da bi se vpisala na oblikovno srednjo šolo, je po sili razmer pristala na ekonomski šoli. Kako jo je njena umetniška duša sovražila, ni treba razlagati.

Šele kasneje, ko je prav zaradi znanja, ki si ga je pridobila, lahko sama vodila knjigovodstvo tako za moža kot zase, jo je bilo mladostnih negativnih čustev sram.

Kot administratorka se je zaposlila v KC, in to ravno v času, ko so bili zelo popularni makrameji in tapiserije. Ena od sodelavk jo je navdušila zanje, že prej kot čez pol leta je ”vajenka presegla svojo mojstrico.”

Njene tapiserije, zlasti tiste v kombinaciji modre, turkizne in vijoličastih odtenkov, so jemale dih.

Učiteljica iz OŠ jo je nagovorila, naj jih razstavi v šolski avli. Šola je razposlala vabila, razstavo si je ogledalo veliko ljudi.

A pritlehna zloba, ki jo vsi poznamo, se, tako kot zmeraj, skriva tudi v ”drobnem tisku”.

Nekdo iz učiteljskega zbora je razstavo sicer pohvalil, a je pri tem dodal, da je bil z razstavo sloves šole okrnjen, saj je bila razstavljavka zgolj amaterka, brez ustrezne umetniške izobrazbe.

Celo profesor likovne vzgoje, ki jo je predtem z vsem navdušenjem hvalil, se je potegnil nazaj, češ, da ni resno mislil, oziroma, da so bile njegove besede bolj znak spodbude kot česa drugega.

Prišlo je tako daleč, da so se ji na vasi, za hrbtom seveda, privoščljivo hahljali. Največ tisti, ki v življenju niso imeli kaj pokazati. Hrbet so ji obrnili tudi domači. Bili so prepričani, da se hčerka ne bi smela izpostavljati.

Preprosti, kot so bili, niso verjeli v njene prečudovite umetniške sposobnosti.

Po spletu naključij je spoznala sodelavkinega brata, ki je študiral medicino. Ne da bi dosti razmišljala, je privolila v selitev v njegove južne kraje, kjer sta se potem čez leto in pol tudi poročila. Z velikim občutkom je opremila staro hišo, ki sta jo podedovala po njegovi babici, njene umetniške stvaritve pa krasijo stene. Ustvarila je tisti pravi dom, poln topline, v katerega se radi vračajo tudi trije, že odrasli otroci.

Že pred leti se je začela ukvarjati tudi s keramiko, zase in za prijatelje je izdelala prečudovite pečnice za kamine.

Zmeraj, ko se slišiva, potem še lep čas razmišljam o tej prekleti slovenski majhnosti, o snobovstvu, o jari gospodi, ki je prepričana, da ji ”navadni, četudi zelo nadarjeni posamezniki, ne sežejo do kolen”.

Če ne bi bilo ”če-jev”, če bi imeli Irenini starši malo več samozavesti in širine, če ne bi bilo vaške nevoščljivosti, bi Ireno danes morda poznala vsa Slovenja, vsa Evropa, ves svet.

Nekateri srečneži se rodijo s slonjo kožo, drugi, žal, človeške pritlehnosti ne prenesejo in se raje umaknejo. Ker če zraven dodamo še ”mafijska posla”, potem nam na dolgi rok ni rešitve.

Pogosto se sprašujem, koliko je še takšnih ”Iren” med nami?

Morda jih je med mladimi manj, ker so bolj samozavestni, kot so bili njihovi predhodniki?

Upam.

Si pa želim, da bi ne obujali vedno znova te ”prelepe” slovenske navade; kakor hitro nekdo dvigne glavo iz povprečja, naredimo vse, da ga zbrcamo tja, kamor, po splošnem prepričanju, sodi.

Pa niso to le umetniške duše vseh vrst, so tudi obrtniki, peki kruha, podjetniki, kmetje …

In – ne nazadnje, tudi okoli korita so vsa mesta že zdavnaj oddana.