milena-miklavcic
Kolumne

KOLUMNA: Meje

Pred dnevi so tisti, ki so se udeležili ”podnebnega štrajka”, vdrli na stadion za Bežigradom, ki je v zasebni lasti, češ, da bodo tam posadili drevesa.  Ta vdor v neko zasebnost, ne glede na to, kaj si o njej mislimo, bo edino, kar mi bo o tem štrajku ostalo še lep čas v spominu. Razumni ljudje so se zgražali nas vandalskim početjem, žal se premalo zavedamo, da bi še marsikatera prodana duša kričala po Ljubljani ”dol s kapitalizmom”, če bi ji tisti, ki želijo ponovno uveljaviti trdi socializem, omogočali Maldive in druge destinacije vsaj nekajkrat letno … Res je žalostno, da zaradi peščice jugonostalgikov vedno bolj drvimo v neke pretekle čase, iz katerih smo se leta 1991 komaj, komaj rešili.

Ko sem začela brskati po spominu, sem spoznala, da so imeli tudi predniki kar močno željo po lastnini drugega. Ne vsi- nekateri pa! Pravdanja zaradi mejnikov so marsikoga spravila na kant, družino pa na beraško palico. Spominjam se pokojnega soseda mojih staršev. Leto za letom je premikal mejni kamen, a le za eno širino (cca. 10 centimetrov). Sproti ni nihče opazil. Ko sva začela graditi hišo z možem, je prišlo do grdih prepirov, saj je geometer postavil mejni kamen ponovno tja, kjer mu je bilo mesto.

Nekoč, ko je bilo vse ”naše”, so preko zasebnih parcel vodile ”stoletne” stezice. Nihče ni razmišljal, je to prav ali narobe, vsi smo jih uporabljali. Po osamosvojitvi, ko je postala lastnina nekaj svetega, smo se pri takšnih stezicah ”prebudili” tudi uporabniki. Nekateri smo razumeli, da lastnik prehoda ne dovoli več, drugi ne.

Sodeč po zgodbah, ki sem jih zbrala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, so se nekoč najpogosteje sporekli zaradi: termanov (mejnikov), vode, alkohola, dediščine, medsosedskih odnosov, porok iz koristoljubja, odnosov med gospodarji in hlapci. Slovenci smo res posebneži. Kot trmasti biki sledimo temu, kar si vbijemo v glavo, čeprav vemo, da kdaj nimamo prav. A vseeno vztrajamo.

Že od davnine sem se je vedelo, da najbolj sočna trava raste tik ob meji. Tisti, ki so cenili in spoštovali medsosedske odnose, so pazili, da niso nikoli zahajali v tuje zelje. Kljub temu pa se je zmeraj našel kdo, ki je rad prestavljal mejnike in netil prepire.

Naša preteklost nam tudi skozi ”šundar” dokazuje, da se medsebojno sovraštvo ne splača. Po vojni so celo govoričili: ”Tujega nočemo, svojega ne damo!” Kakšno sprenevedanje! Čeprav sta, vsaj na papirju, veljala solidarnost in tovarištvo, so prav s krajami, imenovanimi nacionalizacija, povzročili nemalo gorja.

A ker se naše napake najlepše vidijo skozi zgodbe, prilagam dve. Tudi v poduk.

Nandetova zgodba

Pravili so, da je bil še kot mlad fant zaljubljen v dekle iz bolj ugledne družine. Vendar ga ta ni marala, ker je bila zelo živahnega značaja, za Nandeta pa je med ženskami šel glas, da je bolj mrtve narave, kar je, med drugim, pomenilo, da si pri dekletih ni dosti upal. To ni bilo nič nenavadnega, saj mu je moralne norme vtepala v glavo mati, ki je bila zelo starokopitna, hkrati pa se je bala, da bi nad sinom dobila oblast kakšna druga.

Ko se je Nande nekoč vračal s skupino prijateljev z veselice, jih je premotil čuden hrup, ki se je širil izpod nekega kozolca. Na srečo ali pa tudi na žalost je bila noč svetla, tako da je lahko Nande povsem razločno videl dekle, ki mu je bilo všeč, ki se je onegavila kar s tremi moškimi hkrati. Čeprav se je po njihovem smehu jasno videlo, da so pijani, je bil Nande zaradi videnega tako prizadet, da se je odplazil domov, vzel štrik in odtaval v štalo. Še dobro, da ga je slišala mama, ki mu je preprečila namero, in poslej je bil še bolj pod njeno komando.

Leta 1968 sta bila edina, ki nista imela vode, elektrike; gnojnica iz stranišča, ki je še zmeraj stalo za svinjakom, se je razlivala po travniku in smradila bližnjo in daljno okolico.

Spomladi 1973 je mama umrla, Nandetovo življenje pa je postalo še bolj usmiljenja vredno. Ni se umival in zaradi ran, ki so se mu odpirale na nogah, je šel v nos vsakemu, ki mu je prišel blizu.

Lastniki kmetij, ki so bili njegovi mejaši, so sčasoma spoznali, da Nande sploh ne opazi, če pokosijo in pospravijo seno tudi na njegovem. Začeli so prestavljati mejnike, na koncu je ostalo komaj kaj ohišnice. Pri komaj petdesetih letih je Nande postal star in betežen, a je še zmogel toliko moči, da je pri svoji nesojeni ljubezni včasih na skrivaj zapeljal kakšen voz v graben, polomil grablje, razdrl senene kupe, posekal kakšno smreko v gozdu. Kadar pa je naneslo, da se ji je približal, ji je siknil prasica, njej pa se ni niti sanjalo, od kod takšno sovraštvo.

Veronika in Mica

Po smrti staršev sta ostali sami na kmetiji. Brat, ki bi moral zagospodariti, je padel med vojno. Bili sta si zelo različni; to je bil tudi razlog, da sta se nenehno prepirali. Nekoč je Veronika pustila vile in samokolnico na Micinem zemljišču. Skočili sta si v lase in si metali v obraz že stokrat prežvečene zgodbe. Nobena ni odnehala. Njuna vreščeča glasova sta še po polnoči odmevala po vasi. Kar naenkrat sta utihnili, kajti ženski sta vzeli v roke lopato in kramp. Prekopali sta dvorišče, ga razdelili na pol, naslednji dan sta poklicali zidarja, ki je zgradil dva metra visok zid. Vsaka je na svoji strani posadila trto, ki se je skozi desetletja že zdavnaj prepletla med seboj. Še zmeraj živita v isti hiši, le vhoda vanjo sta ločena. Če si želita kaj povedati, še danes, ko jih imata krepko čez osemdeset, stopita vsaka na svojo stran zidu in kričita čezenj.

Je ni zgodbe, ki ne bi bila vredna naše pozornosti in ga ni slehernika, ki mu ne bi z veseljem prisluhnili, ga slišali in se od njega tudi kaj naučili. Več kot 4000 zgodb je našlo mesto v štirilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če hočemo in želimo poznati sebe, moramo spoznati korenine. Najlažje jih spoznamo ob pomoči zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, ki bi jo morali imeti na vsaki knjižni polici. Ne nazadnje tudi zato, da se ob zgodbah prednikov pogovarjamo s svojimi otroki in vnuki!

V mesecu marcu, ko se spomnimo na naše mame, babice, hčerke, vnukinje, tete, sodelavke, prijateljice ali na ženske na splošno, bi bile te knjige, verjemite, najlepše in najbolj trajno darilo. Kupite jih lahko zelo ugodno: plačate dve, dobite tri.

Pišite na mail jutri2052@gmail.com

Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.