milena-miklavcic
Kolumne

KOLUMNA: Velikokrat je sreča tako blizu nas …

Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo. (Rudi Kerševan)

Danes ljudje pospešeno in celo zelo zagrizeno iščejo priložnosti za srečo, za trajni osebni in duhovni napredek ter radostno, zdravo in svobodno življenje. Obiskujejo številna predavanja, februar, v katerega smo zakoračili, je menda najboljši za preurejanje stanovanja po ”feng shui” metodah …

Ni jih tako malo, ki celo zapustijo partnerja, ker jih je nekdo prepričal, da prav on/a ”negativno” vpliva na njihovo srečo.

Da pri tem trpijo otroci, ni treba posebej omenjati, četudi ”iskalci sreče” nanje pogosto pozabljajo.

Odnos do sreče je zelo individualen, zelo intimen. Kar meni predstavlja gromozansko srečo, je za nekoga drugega ne omembe vreden trenutek. Ko povem, da me osrečujejo pogovori z ljudmi in poslušanje njihovih zgodb, mi marsikdo odkrito reče, naj tega ne govorim na glas, ker me bodo imeli za trapasto.

Osrečuje me celo motovilec v topli gredi, ki kljub mrazu še kar vztraja!

Pa moje edino razkošje – knjige! Pogled nanje me pomiri celo takrat, ko bi najraje skočila iz kože. Osrečujejo me otroci, če in ko jim v življenju karkoli uspe. Da o vnukih ne govorim! So vir stalne sreče in sivih las obenem! Je še kaj lepšega kot občutek, da nam zdravje služi, da živimo, se borimo, jezimo, trudimo, ljubimo?


Zakaj hlepeti po neki instant-namišljeni sreči, o kateri piše v nekaterih knjigah, oziroma, je o njej govoril predavatelj ne nekem predavanju? Kako to, da se ne zavedamo, da je dotični opisoval zelo svojo pot do sreče, ki z mojo nima čisto nobene zveze?! Mar ne opazimo, da gre tem trgovcem s srečo le za lastno promocijo, za lasten dobiček?

Spominjam se težkih trenutkov izpred četrt stoletja, ko mi je umrl sin. Takrat sem od prijateljev dobila na metre knjig o tem, kako preboleti težko izgubo, kako ponovno postati srečen. Nekdo mi je v knjigo napisal: ”Morda ti bo branje pomagalo, morda ne, a verjemi, čas je tisti, ki te bo pozdravil!” Kako prav je imel!  

Pride kakšen dan, ko vstanem z levo nogo, o dobri volji, sreči in zadovoljstvu ni ne duha ne sluha. Potem nekdo potrka na vrata in me vpraša, če imam čas za eno kavo. Kar tako – neobvezno. Ko z obiskovalcem pokramljava o tem in onem, ko pošimfava oblast, boleča kolena in trganje v križu, sva oba boljše volje. Zato pa, dragi moji, kar naprej ponavljam: pogovarjajte se, razmišljajte, primerjajte! Uživajte bližino sočloveka! Tudi v tem je čar življenja!

Osrečilo me je tudi pismo, ki mi ga je včeraj poslala Diana. Nanjo sem že malo pozabila, saj sva se srečali že pred štirimi leti, na nekem literarnem večeru. V razmahu nekaj mesecev so se ji takrat zgodile hude reči: izgubila je službo, hudo je zbolela, pa še ločila se je. Za svoje težave je iskala ”krivca” pa ga ni (še) našla. Predlagala sem ji, naj vseeno poskuša najti tudi svetle, srečne, vesele trenutke, ki ji bodo pomagali v drobnih bitkah, ko poskuša svetloba premagati temo.

Res se je to zgodilo. Že čez nekaj mesecev pisanja dnevnika je ugotovila, četudi je imela pred očmi še zmeraj vse črno in brezizhodno, da je kljub težki diagnozi dobila kar solidno službo, ne sicer tako dobro plačano, a novi sodelavci so ji stali ob strani. Kemoterapija je bila uspešna, obiskovala je psihoterapijo, kjer je spoznala novega prijatelja. Tudi sinova sta brez večjih stresov preživela očetov beg k drugi ženski. V najtežjih trenutkih svojega življenja je preko svojih zapisov videla tudi drugo, svetlejšo plat.

Ne nazadnje – to vam pa povem iz lastnih izkušenj – je zelo velika sreča tudi to, da si takrat, ko smo jezni, znamo dati duška. Veste, zmeraj nasmejan obraz, četudi v nas vre, ni ravno zdravilen! Pa še sreča, ki jo na silo kažemo, je bolj podobna kisli limoni kot čemu drugemu!

Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.