Intervju: Deni Kragelj
Socialna pedagoginja Deni Kragelj je znana pisateljica pedagoških in terapevtskih pravljic, ki s svojimi zgodbami pomaga staršem in strokovnjakom. Njene zbirke omogočajo pravljično vzgojo, ki temelji na stiku z otrokom, sočutnem pristopu in odnosu.
Izšla je že tretja knjiga. Kako bi jo opisala?
Knjiga Življenje v hribih je še ena stopnička višje v mojem razvoju. Zdi se mi, da z vsako knjigo rastem, vsaka mi je še bolj všeč. Ta predstavlja živali, ki jih srečamo v hribih, njihove navade in način življenja, ter vsakdanje vzgojne teme, ki bremenijo tako starše kot otroke.
V čem se razlikuje od prvih dveh?
Tokrat sem v zgodbe zelo spretno skrila pomembne teme. Ena izmed njih je recimo zloraba. Otrok, ki jo doživlja, bo slišal sporočilo ne da bi se tega zavedal. Prej sem teme iskala v svojem življenju, v tej zbirki pa so pravljice po naročilu bralcev.
Kako to, da si se odločila biti pisateljica? Je kakšen poseben razlog za to?
Izkušnje so me peljale v to smer, želja v meni se je oblikovala in je bilo le vprašanje trenutka, ko bom spisano dala naprej v svet. Največja brca na tej poti je bila hči, ki obožuje moje zgodbice in je največji kritik vseh napak, ki jih naredim ob vnovičnem pripovedovanju. Zato jih je bilo treba zapisati. Tako se je začelo, zdaj pa se kepa le kotali naprej.
Pa ilustracije. So ti pomembne?
Glede na to, da so ciljna publika najmlajši, je ilustracija toliko pomembna kot besedilo. Pri tretji knjigi sem sodelovala z novo ilustratorko in mislim, da je tudi ta odločitev bila prava. Vedno iščem umetnika, ki bo like prikazal s karakterjem, v določenem počutju, z izrazno mimiko obraza. Tudi sama se vsake ilustracija zelo razveselim, saj pomembno vpliva na doživljanje zgodbe in je ena izmed prvih povratnih informacij, kako zgodbo vidi nekdo drug.
Nameravaš izdati še kakšno?
Seveda, zdaj sem šele zares dojela, kako vse skupaj poteka. Bralci komaj čakajo nove zgodbe, idej je nešteto. Naslednji projekt bo Življenje v džungli. Ko bo narejen paket petih zbirk, se bom lotila človeškega telesa. Potem pa naprej. Čutim, da sem našla svojo življenjsko pot, ki jo delam dobro, kvalitetno in v njej uživam. Res zahteva ogromno časa in energije, velikega zaslužka ni, me pa izpolnjuje.
Kako in zakaj si prišla do terapevtskih pravljic?
Kot mama in pedagog že leta ob branju naletim na pravljice in me jezi njihovo sporočilo. Sprašujem se ali naj jih sploh preberem in kakšen je njihov nauk. Spotoma sem dojela, da nima vsaka knjiga namena in mi je to marsikdaj manjkalo. Kot pedagog sem razvila pristop z zgodbo, ki gradi odnos in tako enostavno razreši nastalo zmedo. Nekaj zame samoumevnega večini ljudi predstavlja znanost. Zato sem se odločila opolnomočiti jih, spodbuditi jih v smeri pravljične vzgoje, da si olajšajo življenje in razvijejo otroke v odrasle s pozitivno samopodobo. Moje zgodbe imajo pedagoški in terapevtski namen, so poučne in pomagajo v vsakdanjem življenju.
Imaš kakšnega vzornika?
Moj vzornik je na marsikaterem področju vsestranski človek Marjan Krnjič, ki se je letos žal poslovil od nas. Toliko širine, spodbude, znanja in dojemanja mi je dal, da pri vsaki dilemi v mislih poiščem njegov nasvet. Bil je moj PR manager in mi odprl vrata v svet, za kar mu bom večno hvaležna.
V tem si bila pri nas prva. Kako gledaš na to?
Ponosna sem, ko vidim, da ljudje prepoznajo kvaliteto tega sodobnega pristopa, ga razumejo in dojamejo, da tudi sami lahko ponudijo nekaj podobnega. Ne gledam na ostale kot na konkurenco. Z veliko njih sodelujem in jim pomagam z nasveti, napotki, povratnimi informacijami. Tudi sama imam več strokovnjakov, ki reflektirajo moje delo. Vsakič, ko najdem nove terapevtske pravljice, mi srce zaigra.
Kje se vidiš čez 10 in 20 let?
Hehe, v svetu! Z eno nogo sem že zdaj stopila na tuji trg, a je vse še vedno zelo v povojih. Upam, da mi uspe to zavedanje razširiti izven meja majhne Slovenije. Res si želim priti do čim večjega števila otrok. Berem in opazujem načine vzgoje v drugih državah in si večkrat rečem, da moram pohiteti. Prevodi so že pripravljeni, distribucija je pa izziv. Čez 20 let bom pa kimala z glavo in si rekla: “Uspelo ti je!”