KOLUMNA: Krivica

Ker zelo dobro poznam življenje prednikov, lahko z vso gotovostjo trdim, da moralne vrednote, ki so jih nekoč gojili kot punčico svojega očesa, počasi izginjajo. Danes imamo nešteto zakonov in pravil, po katerih se moramo ravnati, žal pa je v praksi, v vsakdanjem življenju tako, da tam vlada vedno večja razčlovečenost odnosov.
Saj poznate zgodbo, ki že nekaj let kroži po socialnih omrežjih?

Profesor je stopil v predavalnico, zapičil oči v študenta v prvi vrsti in ga vprašal:

– “Kako ti je ime?”

– “Jakob.”

– “Takoj zapusti predavalnico in se ne vračaj več!” se je arogantno, brez dodatne razlage, zadrl nanj.

Jakob je bil čisto zmeden. S pogledom je ošvrknil ostale študente. Ti so vsi, brez razlike, sklonjenih glav strmeli v klopi.

– “Mi res ne bo nihče priskočil na pomoč?”

Ves žalosten je spakiral svoje stvari in zapustil predavalnico.

Ostali študentje so bili sicer zelo ogorčeni nad profesorjevim postopkom, toda nihče si ni upal ničesar reči.

– “Zdaj lahko začnemo s predavanjem,” je dejal profesor.

– “Čemu so namenjeni zakoni?” zastavi študentom prvo vprašanje.

Študentje so se le s težavo otresli nelagodja. Počasi so se vendarle začeli oglašati.

– “Da vzpostavimo red v svoji družbi,” so dejali nekateri.

– “Ne,” je odvrnil profesor

– “Da bi jih spoštovali,” so odgovarjali drugi.

– “Ne, ne! Ali sploh kdo ve odgovor na to vprašanje?” postajal nestrpen profesor.

– “Da bi se zadostilo pravici,” se je slišal sramežljiv glas nekega dekleta iz osrednjega dela predavalnice.

– “Končno! In zdaj še povejte, kaj je pravica?”

Študentje so postajali nervozni zaradi profesorjeve zajedljivosti, ciničnega tona in zlobe, ki jo je oddajal njegov glas. Toda ne glede na to so poskušali sodelovati pri debati.

– “Da lahko ščitimo pravice.”

– “V redu, še kaj?”

– “Da lahko razlikujemo dobro od zla in nagradimo dobre …”

– “V redu, ni slabo, toda odgovorite mi na tole vprašanje: “Ali sem ravnal prav, ko sem Jakoba vrgel iz predavalnice?”

Vsi so bili tiho …

– “Želim zelo preprost in neposreden odgovor,” jih je spodbujal profesor.

– “Ne, ne, niste ravnali prav!” so hiteli v en glas.

– “Če je tako, zakaj nihče od vas ni nič ukrenil? Zakaj ste, kot pravi ritolizniki in oportunisti molčali? Zakaj si želite zakonov in pravil, če nimate volje, da bi jih izvajali? Vsak od nas je dolžan in poklican, da spregovori, ko je priča krivici, ki se dogaja v družbi.

Vsak!

Nikoli več ne bodite tiho, ko se dogaja krivica! Naj nekdo, prosim, poišče Jakoba in ga povabi nazaj v predavalnico.

Zapomnite si, če ne ščitimo svojih pravic, je dostojanstvo izgubljeno … In človeško dostojanstvo je nekaj, kar je naša neodtujljiva pravica.”

Premalo se zavedamo, da takrat, ko se dogajajo krivice, ne smemo molčati!

Tistemu, ki je krivičen, molk zgolj pomaga, da je krivičen še bolj!

Saj poznate te zgodbe: Sosed je po krivici obdolžil (opravljal) soseda. Bližnji sosedje so tiho, ker se nočejo vmešavati. Le na skrivaj, ko jih nihče ne vidi, se nerodno opravičujejo, češ, ne zameri, saj vemo, da imaš prav, a nočemo, da bo dotični sosed jezen še na nas.

Drugi primer: V družini se zgodi krivica. Vsa žlahta ve, kdo je kriv, a molčijo. Zakaj bi se zamerili, če ni treba? Bolj preprosto je, da žrtev še oni z molkom potunkajo.

Tretji primer: Šef izvaja nad delavcem hud mobing. Vsi vedo, da je ta šef ena navadna rit, a so tiho. Zakaj bi se vtikali, če ni treba? Še veseli so, da je žrtev le sodelavec!

Primerov je še nešteto. Vsak ga je že kdaj doživel na lastni koži …

Živimo v čudnih časih, ko so ljudje, četudi je svobode za izvoz, zaradi strahu vedno bolj tiho.

Dragi prijatelji, boste dovolili, da me, ker sem malo drugačna, nekdo zmerja s psom? Vas je zaradi teh besed: “Gospodar odpokliči svoje pse.” Kaj sram? Morda na skrivaj zardevate?

Se boste oglasili? Se postavili zame? Ali pa boste postali šintarji, pse lovili in jim krajšali glave?

Dobro veste, da je od besed do dejanj le korak?