Intervju: Mojca Glisik in Ilana Zoya Glisik

Mojca Glisik in njena hči Ilana Zoya Glisik, sta pred dvema mesecema na knjižne police postavili svoji življenjski zgodbi. Mojca se je avgusta 2010, po skoraj 11-tih letih življenja v ZDA, vrnila domov v Slovenijo. Več o knjigah in še marsikaj zanimivega si preberite v nadaljevanju.

Kdaj je padla odločitev, da bosta napisali knjigo?

Lansko leto, malo pred poletjem, sem Ilano vprašala: “Kaj če bi midve napisali knjigo; vsaka pol, doživljanje in dojemanje tvoje diagnoze iz osebnega vidika?” Ilana je bila navdušena in je tudi začela takoj pisati. Svoj del je zaključila, še preden sem jaz sploh začela pisati, in materiala je bilo dovolj za samostojno knjigo. Potem sem jaz idejo za svojo knjigo malo razširila in tako moja knjiga vsebuje tudi doživljanje in spopadanje z lastno boleznijo in terapevtski vpogled v spopadanje z različnimi travmami.

Mojca, kakšna je bila tvoja prva reakcija ob Ilanini diagnozi avtizma?

Mislim, da sem reagirala tako, kot bi reagirala vsaka mama, ki bi ji povedali, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Po začetnem šoku sem iskala milijon argumentov, zakaj temu ni tako. Ker motnja avtističnega spektra pač ni navzven očitna, Ilana pa je še bila majhna, sem manjko nekih razvojnih mejnikov in njene vedenjske posebnosti pripisovala  prav temu, da je še majhna. Bila sem besna na vzgojiteljico, ki me je na to opozorila; seveda je bil to čisti obrambni mehanizem. Ko je Ilana potem tudi uradno dobila diagnozo, pa se mi je svet sesul. O avtizmu do takrat nisem imela pojma in po glavi so mi rojile najbolj črne misli. Kaj bo z mojim otrokom, ko me več ne bo? Mislim, da je to vprašanje tisto, kar mamice otrok s posebnimi potrebami najbolj preganja. In ker vem, kako boli se mi lomi srce, ko slišim zgodbe mamic, katerih otroci prav zares nikoli ne bodo zmogli samostojno živeti. Pri nas je absolutno preslabo poskrbljeno za te mamice. Vse se vrti okrog njihovih otrok. Kje pa so one? Nevidne in neslišane. Kdo jih vpraša, kako so? Ne kako so, ampak kako v RESNICI so?

Kaj pa ob tvoji diagnozi MS?

Hehe, ko sem izvedela , da imam MS, sem bila že utrjena. Sicer se šalim, ampak prav zares me to dejstvo ni potrlo. Kot sem tudi v knjigi napisala: “Ko izveš, da imaš otroka s posebnimi potrebami in posledično občutiš neznosno bolečino in strah pred prihodnostjo, se s tem ne more primerjati nobena tvoja bolezen. Nič ni tako strašljivo in tako boleče. In nič ni tako pomembno …”

Pred leti sta živeli v ZDA. Kaj vaju je pripeljalo v Slovenijo?

V bistvu moja bolezen. Vedela sem, da moram korenito spremeniti način življenja, v ZDA nisem bila srečna, tam ni bil moj dom …

Mojca, s čim si se ukvarjala v tujini in s čim se ukvarjaš danes?

Nekaj časa sem delala kot nepremičninska agentka, potem pa sem odprla pekarno in proizvodnjo brezglutenskih in brezkazeinskih (kazein je mlečni protein) izdelkov. Po prihodu domov sem dokončala magisterij in dodatni dve leti specializacije iz zakonske in družinske terapije in danes opravljam samostojno delo psihoterapevtke.

Kakšen vpliv je imela selitev na vaju?

Tisti čas je bil za obe eno najlepših obdobij v življenju. Ilana se je zlahka vključila v povsem novo okolje, čeprav ni znala jezika, sama pa sem na novo zadihala. Vsaj tako se mi je zdelo. Na Slovenijo sem pričela gledati s povsem drugimi očmi. Ko živiš dlje časa v nekem okolju, se sploh ne zavedaš in ne opaziš, kako je lepo. Slovenija je res čudovita.

Ilana, si študentka 1. letnika medicine. Kako to, da si se odločila ravno za ta študij?

Medicina združuje mojo ljubezen do znanosti, “lakoto” po učenju in pa željo po tem, da bi pomagala ljudem v stiski in jim omogočila lepše življenje.

Komu sta knjigi namenjeni?

Moja knjiga je namenjena staršu otroka z avtistično motnjo, osebi z multiplo sklerozo ali komurkoli, ki se je ali pa se še spopada s kakršnimikoli preizkušnjami ali travmami. Je topla knjiga, ki poboža in da upanje. Ilanina knjiga pa je namenjena staršu otroka z motnjo avtističnega spektra ali odrasli osebi, ki ima to motnjo sama. Obe knjigi pa bi vsekakor priporočila v branje učiteljem in drugim, ki se pri delu srečujejo z otroki s posebnimi potrebami.

Kakšen je vajin življenjski moto?

Ilano sem zmeraj učila, da je potrebno spoštovati vsa živa bitja in življenje. Živeti tako, da ti je oseba, ki jo zvečer vidiš v ogledalu všeč in si nanjo lahko ponosen. Tisti notranji mir, četudi naokrog divja vojna, je tisto, kar šteje.

Kje vaju lahko bralci najdejo in naročijo knjigi?

Knjigi sta na voljo v knjigarnah DZS, MK, www.galarna.si in www.cangura.com, seveda pa tudi na moji spletni strani www.glisik.com, kjer je možnost plačila s karticami, preko Paypal-a, po predračunu ali po povzetju. Lahko me kontaktirajo tudi na www.glisik.com.

Najlepša hvala za prijeten pogovor in vse dobro vama želim.

Mojca Glisik: NE GLEJ STRAN: Napadi pošast pod posteljo!

Knjiga ne vsebuje samo besed, ampak tudi materine solze, upanje in neštete neprespane noči. Opisuje osebno izkušnjo uspešne poslovne ženske, slaščičarke in psihoterapevtke, ki je kot mama pripravljena premikati gore, da bi svojemu otroku zagotovila srečno in normalno življenje, brez omejitev, ki pestijo tako veliko otrok s posebnimi potrebami. Njena izpoved pa ne opiše samo vzponov in padcev v spopadanju s hčerino diagnozo avtizma, temveč poudari tudi lasten boj z multiplo sklerozo, čemur sledi terapevtski vpogled v to, kako preživeti zunanje in notranje bitke, ne glede na vrsto travme. Čeprav so opisane zgolj osebne izkušnje avtorice, pa je knjiga zgovoren primer, da je z dovolj ljubezni, sočutja in predanosti, mogoče premagati še tako veliko oviro.

Ilana Zoya Glisik: NE GLEJ STRAN: Življenje z avtizmom

Knjiga je osebna izpoved dekleta, ki se zaradi motnje avtističnega spektra spopada s številnimi ovirami, ki so ji bile položene v zibko. Velikokrat nerazumljena in deležna pomenljivih pogledov, se bori z obsesivno kompulzivno motnjo, čustvenimi izpadi, motnjo senzornega procesiranja, tesnobo in paničnimi napadi. Sprejmite ta zapis kot osebno povabilo v njen notranji svet, njena občutja, razmišljanje, dojemanje okolice in spoznajte, kako tuj je lahko videti svet skozi oči “čudnega” dekleta.